Zupan Quotes

Everything is just so fraught with tendentious bullshit.

Most people fear pain. I've learned that not feeling pain is a much more frightening proposition than feeling it. In fact, there are times when I'm playing when I actually enjoy it.

Ubil se bom, pa je. Napisal bom poslovilno pismo; ljudje namreč hočejo vedeti za vzrok vsake stvari. "Ubil se bom iz dveh razlogov: prvič, letos so se pojavili komarji zelo zgodaj, ko ugasim luč, mi začnejo brneti okoli glave, ne prenesem. Drugič, ne razumem, zakaj bi moral živeti.

Victory doesn’t mean anything if failure isn’t a possibility.

Breaking my neck was the best thing that ever happened to me. I have an Olympic medal. I've been to so many countries I would never have been, met so many people I would never have met. I've done more in the chair, ... than a whole hell of a lot of people who aren't in chairs.

Občutek imam, da prav nobena reč ne teče prav. Eno živimo na ven, drugo naznotraj; nobenega soglasja ni med obema vrstama življenja. Prav nič čudno ni, če nihče nikogar res ne spozna. Resnične podobe ljudi so neujemljive. Nihče ne spozna samega sebe, in še tisto kar je spoznal, skrbno skriva pred okolico. V tej omiki je vsakogar nekako usodno strah pred samim seboj in pred drugimi. Naslikamo si nekakšno čedno pročelje in ga kažemo svetu; zadaj, kaj pa je zadaj? Če že ne cel zverinjak naglavnih grehov - pa vsekakor nekaj drugačnega. Duh plaho prhuta med duhovi živih in mrtvih, telo rožlja po svetu v pisani opravi. Indijanci se poslikajo z barvami, mi z vrlinami. Potem se napijemo, pobesnimo, znorimo, povaljamo se po lastnem blatu; zbežimo v svoj brlog in spet nas je sram, kesamo se, izpovedujemo se, ližemo si rane. Ker nikoli nikjer ne moremo in ne smemo biti taki, kakor res smo. Od rojstva do smrti. Ena sama krinka, eno samo poslikano pročelje, eno samo sprenevedanje, eno samo poučevanje, ena sama tuja igra.

Definicije ti prinašajo samo škodo. Krava je žival, ki daje mleko. In? Krava je torej koza. Edina pravilna definicija je: krava je krava. Vse drugo je pena. Edina enačba, ki velja je: pet je pet. Dva in tri je pet? Je ali pa ni. Če se zmenimo je, če se ne zmenimo, ni. Dve jezeri in tri bilke trave prav gotovo ni pet, česa?

Z velikanskim naporom se človek s svojo vednostjo in domišljijo prebija iz svojega utesnjenega okolja v vse, kar je. Kar je na Zemlji. In se širi v vse -- kar sploh je, povsod, v vseh časih in prostorih vesoljnosti. Potem se mora vsak hip vračati v to in tukaj. V svojo nevarno okolico. Pa spet begati v zrak, v vodo, v zemeljske labirinte. V vulkansko lavo, v ozvezdja.

Od tod pisarim na skrivaj že veliko več ko deset let... in kam sem prišel? Do nekakšnih otožnih jajc, nekakšnega tujega leporečja. Izpuščam pa skrbno vse resnično pomembno, vsa močna doživetja.

Ne bom ruski car, ta pravljica je minila. Ne bom predsednik Združenih držav Amerike, nisem rojen na pravem mestu. Ne bom bogataš, ker je revščina bolezen, do tridesetega leta ozdravljiva, potem kronična. Ne bom – in to mi je resnično žal – Einstein, preprosti premišljajoči človek na divanu v kuhinji z listkom papirja. Čisto nič izrednega ne bom. Morda bi bil pa lahko – jaz? In kaj je to? To pomeni za zdaj naslednje: tip, ki preveč ve, da bi bil srečen, in premalo, da bi kaj postal.

In res: nihče nikogar nikoli ne ume. Občuti pač, to pa. A si ne zna razložiti občutkov v besedah. Največje napake se zgodijo pri prevajanju občutkov v besede, v misli.

Od knjig jih je važnih samo majhno število: potni list, matrikola, bančna knjižica, pa morda še adresarij in telefonski imenik. Vse drugo je vosek.

Svetu vladajo nesvobodni nasilniki, ki so se nekje v preteklosti dali zlomiti v lastni duševnosi – in zdaj ne sovražijo ničesar tako globoko, strupeno in nervozno kakor ljudi, ki so svobodnost ohranili.

Vsi tisti zmatrani ljudje po naših knjigah ti uničijo še zadnje veselje do branja. Samo jamranje, same krivice, ja, pravim, saj sem hodil malo po svetu, pa sem videl, kako ljudje živijo in vem, kako živimo doma; včasih z betom, včasih s pesom, so ohceti pa so tudi pogrebi, hudiča. Pa ne gre za to… ne znam povedati, kaj je narobe. Neki Francoz je učil svoje, da človek ni ne angel ne beštija. Jaz bi pa rad videl, da bi eden naših opisal, kako Slovenci nismo ne mile Jere ne Martini Krpani.

Ostudna laž je, da je volk požrl babico, ko je vendar zadnjemu poštenemu državljanu znano, da je babico požrla gozdna uprava.

O vojnah najraje pišejo strahopetci — in ti bodo s plemenitimi mislimi osrali vsako možnost spoznanja.

He went slowly along a long gray corridor, the redoubtable masonry of clammy stone on either side stacked and mortared against the penetration of hope. The familiar smell of disinfectant and floor wax was in his nostrils, the walls lined with scarred wooden benches with high backs that may have been pews rescued from a desanctified church. In passing he read names carved into the seats circumscribed with hearts or conjoined with chains and there were admonitions in crude calligraphy to fuck off, to eat shit. In one high seat back an optimistic vandal had inscribed his assurance that Millimaki would be reborn. The work of feral children, of wives and lovers mutely enraged by their celibacy, their infidelities. Mothers had dug their nails into the soft wood as they waited in the dank corridor to see the fruit of their wombs turned out so briefly from their cages.

Rad bi živel. Rad bi čutil veličastnost vsega življenja in grozo vse smrti. Rad bi zapel pošastno balado in vanjo vpletal otroško šaljivko. Rad bi globoko zadihal z vsemi zdravimi pljuči tega sveta, čutil polne prsi, nenačeto drobovje, vroče razbijanje vratnih žil. Rad bi živel življenje, ki človeka požira. Rad bi služil življenju za en sam divji trenutek. Rad bi zagospodoval nad življenjem in mu bil suženj (kakor je to v vseh velikih ljubeznih). Plameneti hočem, goreti, izžarevati, trepetati, mraziti se od tesnobe, drgetati od nemira in obenem zgorevati od sle po v s e m življenju. Zajahati življenje kakor žrebca - ubijalca, jahati, dvigati se in padati, uničevati se do bolestnosti, goreti, zgorevati v plamenu.