Ljubezen Quotes

Treba je mnogo preprostih besed kakor: kruh, ljubezen, dobrota, da ne bi slepi v temi na križpotjih zašli s pravega pota.

Ljubezen je topilo za najtrše srce.

Piščal Neskončnega neprenehoma igra, njen zvok je čista ljubezen. Ko se ljubezen osvobodi spon, seže po resnici. Kako širno se razlega ta zven! Nima konca in nič mu ne stoji napoti. Podoba te melodije sije kakor milijone sonc. To brenkalo je brez primere- brenkalo, ki oddaja note resnice.

Vedno je potrebno najprej spoštovati čustveno očiščevanje. če ste čustveno zavrti in ne morete vedeti ali pa ne veste, kaj čutite, ali če ste tako učinkovito zavrli vaša čustva, da ste že brez njih, postajate negativna oseba in ustvarjate tudi fizično bolno telo. Če pa so vaša čustva čista, tedaj ne postajate čustveno negativni in postajate vedno lažji. To odpre vašo intuitivno pot in jasno lahko čutite ljubezen. Privede vaš bližje k brezpogojni ljubezni in postanete neškodljivi. Izboljša torej kakovost vaše frekvence, zato boste jasno in neovirano vodeni, ko bo to postal del vašega sistema.

Kadar človek ljubi, je ljubezen prevelika, da bi jo mogel obdržati vso v sebi samem; tedaj ljubezen izžareva proti ljubljenemu bitju, naleti v njem na ploskev, ki jo prestreže in odbije proti izhodišču, in ta odboj lastnih čustev imamo za ljubezen onega drugega bitja ter smo od nje vsi očarani, saj ne spoznamo, da izvira iz nas.

Ko se bojite, da je vaša sposobnost ljubiti ali biti ljubljen ogrožena, ko se bojite na primer, izraziti lastno ljubezen ali sprejeti ljubezen od drugega oziroma druge, doživljate fizično neugodje ali bolečino v predelu prsnega koša v bližini srca. Kar doživljate dobesedno kot srčno bolečino, je moč, ki odhaja skozi ta energetski center s strahom ali nezaupanjem.

Morda iščete družbo in toplino, na primer, toda če je vaš nezavedni namen zadržati ljudi v razdalji, boste doživljali izkušnjo ločitve in bolečine spet in spet, vse dokler ne boste razumeli, da jo ustvarjate vi sami. Na koncu se boste odločili, da boste ustvarjali skladnost in ljubezen. Izbrali boste, da boste k sebi privabljali tokove z najvišjo frekvenco, ki jih lahko nudi vsak položaj. Na koncu boste razumeli, da ljubezen zdravi vse in da vse, kar je samo ljubezen

Čustva so energetski tokovi z različnimi frekvencami. Čustva, o katerih mislimo, da so negativna- sovraštvo, zavist, prezir, strah -, imajo nižjo frekvenco in manj energije kot čustva, o katerih mislimo kot o pozitivnih - to so naklonjenost, radost, ljubezen in sočutje. Ko se odločite, da boste zamenjali energetski tok z nižjo frekvenco (npr. jezo)) s tokom z višjo frekvenco (odpuščanje), dvignete frekvenco svoje Luči. Ko se odločite, da boste pustili, da energetski tokovi z višjo frekvenco tečejo skozi vaš sistem, občutite več energije. Ko oseba obupuje, na primer, ali pa je vsa zaskrbljena, se počuti fizično izčrpano, ker se je spojila z energetskim tokom nižje frekvence. Oseba v tem položaju postane težka in pusta, medtem ko radostna oseba kar prekipeva od energije in se počuti vedro, ker po njenem sistemu teče višjefrekvenčni energetski tok.

Ljubezen nam včasih želi narediti veliko uslugo; obrne nas z glavo navzdol in z nas strese vse, kar je nesmiselnega." ... Mila se mu medlo nasmehne. Hafiz, ja, vem zanj. Mila spregovori v tihi angleščini in se počasi obrne proti izhodu. To je tisti pesnik, ki pravi, da Sonce še nikoli ni reklo Zemlji, da mu - kljub vsej toploti in svetlobi, ki ji jo daje - kar koli dolguje...

Kako je ljubezen povezana s tvojim ujetništvom?" "Kdor želi odpustiti, mora ljubiti in mora biti ljubljen. Samo kdor odpusti, je lahko svoboden. Kdor odpusti, ni več ujetnik.

Stiller jo je debelo gledal. »Tako torej gledaš name!« je rekla Julika. »Si pač naredil podobo o meni, to pač vidim, dokončno podobo za vselej, in konec. Drugače kot takšne, saj to čutim, me zdaj kratko in malo več ne moreš videti. Kajne?« Stiller si je prižgal cigareto. »Jaz sem v zadnjem času tudi o mnogočem premišljevala,« je rekla Julika in pihala snežne kristale s svoje odeje tudi zdaj, ko je govorila sama, »- v zapovedih ne stoji kar tako: ne smeš si ustvariti podobo! Vsaka podoba je greh. Tole je ravno nasprotno kot ljubezen, vidiš, kar zdajle počneš s takim govorjenjem. Ne vem, če to razumeš. Če takega človeka ljubiš, mu vendar pustiš odprto možnost in si kljub vsem spominom kratko in malo pripravljen čuditi se, zmerom znova se čuditi, kako je drugačen, kako različen in ne takšenle, ne dokončna podoba, kakršno si delaš ti o svoji Juliki. Lahko ti rečem samo to: ni tako. Vselej se z govorjenjem v kaj zapičiš – ne smeš si delati podobe o meni! To je vse, kar ti na to lahko rečem.

Edda je zapela nekaj taktov, se zavrtela in segla po steklenici asbacha. "Na ljubezen, Adam, na ljubezen." Kozarca sta zazvenela, melodija, ki bo vedno delček domovine. "Na Anno. Na ljubezen." "Saj ne vem, ali me ima tudi ona rada." "Adam, pa kaj potem! Ti ljubiš. Če bi sama vedno čakala, da mi tisti drugi ljubezen vrača, koliko ljubezni bi se morala odpovedati! Ti ljubiš. Na ljubezen, Adam.

Dojela sem tudi, da je ljubezen do človeštva zelo nevarno čustvo, ker najpogosteje vodi v nasilno osrečevanje ljudi.

Tudi ljubezenskega odnosa se moramo naučiti. Zaradi strahu, sramu, prevelikih pričakovanj in drugih zaprek sem zamudil učno obdobje v mladosti, ...

Da smo neizmerno pogumni vemo takrat, ko si dovolimo občutiti svojo ranljivost, to pa se ne more zgoditi, če nas ima sramota v krempljih. Enako velja za odtujenost, ki jo povzroča zaskrbljenost. Dve najmočnejši obliki medsebojni povezanosti sta ljubezen in pripadnost - in obe sta nespremenljivi potrebi moških, žensk in otrok. Med intervjuji sem spoznala, da obstaja le ena stvar, ki moške in ženske z globokim občutkom ljubezni in pripadnosti loči od tistih, ki ju občutijo stežka. To je prepričanje v lastno vrednost. Stvar je namreč preprosta in hkrati zapletena: če želimo ljubezen in pripadnost čutiti z vsem srcem, moramo verjeti, da smo vredni ljubezni in pripadnosti.

Ljubezen do pisanja – ljubezen, ki je že skorajda na meji norosti. Ohhh, ta opojni čutni občutek brezčasnosti, breztežnosti in popolne ekstaze. Neomejen občutek popolne predanosti in nevzdržni vrtinci čustev, ki te premetavajo kot orkan, da obnemogel obsediš predan zgodbi. A kljub temu, se vdano vračaš vsak dan k pisanju, kot da je to tvoj zrak, ki ga dihaš. Impulz, ki poganja tvoje srce.

Hotela sem nekoga, ki me bo vedno postavil na prvo mesto, ker bom tudi jaz zanj vedno storila enako. Želela sem si epsko ljubezen. Želela sem si delček legende Promenade src.

Ljubezen je najiskrenejša stvar srca, zato je o njej nesmiselno spraševati razum.

Sicer nisem vedela, ali je v življenju mogoče uspeti, niti kaj bi to lahko pomenilo. Toda vedela sem, da je življenje brez smeha, brez izbire in brez ljubezni zapravljeno.

Smehljam se jima. Svojima dvema fantoma, ki bi me morala uničiti, a sta me rešila vsak na svoj način. Zaradi njiju zdaj vem, kaj je pomembno in da izgube ne štejejo. Pomembni so moji spomini. Rane se zacelijo. Ljubezen traja. Mi ostajamo.

Dandanašnji smo pravzaprav siromašni zavoljo prevelike množice podob in vtisov; razmrvili smo svojo ljubezen in se ji oddaljili. Naredili smo prav narobe od tega, kar delajo čebele; raztrosili smo cvetni prah nad milijon predmetov in kljub tihemu glasu, ki nam to zanika, zmeraj še upamo, da bomo nekoč imeli toliko časa na razpolago, da bomo spet napolnili svoj izpraznjeni panj.

Prav mogoče je, da prav vprašanja, ki vprašujejo po ljubezni, jo merijo, tehtajo, brskajo po njej, jo preiskujejo in zaslišujejo, ljubezen hkrati že v zametku spodkopujejo. Nemara nas onemogoča za ljubezen prav dejstvo, da hočemo biti po vsej sili ljubljeni, se pravi, da od drugega nekaj zahtevamo (ljubezen), namesto da bi se mu približali brez vsakih zahtev in bi nam zadostovala zgolj njegova prisotnost?

Pomislil sem na strašno nekoristnost trpljenja. Ljubezen pušča za seboj svoje sadove - to so naslednji rodovi, ki prihajajo na svet, to je nadaljevanje človeštva. A trpljenje? Tako velik del človekovih izkušenj, bolečih in najhujših, mine brez sledov. Če bi izbrali energijo trpljenja, ki so jo tu oddajali milijoni ljudi, in jo spremenili v ustvarjalno silo, bi lahko iz našeg planeta naredili cvetoč vrt.

Doslej ni vedela, da lahko ljubezen izbruhne v obstoj kot teorija velikega poka in spremeni vse v tebi in vse v svetu. Nenadoma mu je verjela, da obstaja moznost zanj, zanju. Tako, kot je verjela v silo privlačnosti ali to, da je Zemlja okrogla.

Kjer je ljubezen, tam ni zahtev, pričakovanj ali odvisnosti: Ne zahtevam, da me osrečiš, ker moja sreča ne biva v tebi.

Ljubiti nekoga pomeni poznati ga takšnega, kakršen je, sprejemati ga kot celoto in ga doživljati kot nekoga, ki je zelo pomemben in važen, kot nekoga, ki je blizu subjekta ljubezni. Z drugimi besedami, ljubiti nekoga pomeni zagnati ogromen psihični mehanizem, ki omogoča ljubezen, pa tudi uresničevati odnos z objektom ljubezni v prostoru in času.

Žalovanje je boleč, vendar omejen in ne tako dolg proces - po nekaj mesecih oseba povsem preneha ljubiti nekdanjega partnerja. Toda težave nastanejo, če je proces žalovanja blokiran, če ne žaluje in če se zavira razvezovanje, bodisi tako, da oseba vztrajno ne prenehava ljubiti, bodisi tako, da navezanost dobi neko drugo obliko, na primer sovraštvo in željo po maščevanju ali prezir in želje za dokazovanjem. Značilno je nesprejemanje dejstva, da je konec odnosa ljubezni, in upanje, da se bo ljubezen obnovila, da se bo nekdanji partner vrnil. Želja po maščevanju, po ponižanju in uničenju nekdanjega partnerja je manifestacija sovraštva. Sovraštvo pa pogosto pomeni še močnejšo navezanost na nekdanjega partnerja, kot pa je bila ljubezen.

Skupni učinek reifikacije ljubezni je ta, da ljudje ne sprejemajo, da je to, da nekoga ljubijo, njihova lastna funkcija, nekaj, kar je znotraj njihovega Jaza, nekaj, za kar so odgovorni in s čimer lahko upravljajo, temveč se doživljajo kot pasivne igračke v rokah ljubezenske strasti. Zato si je treba zapomniti, da ljubezen ne obstaja sama po sebi in za sebe, temveč obstaja samo bitje, ki ljubi in je ljubljeno.

Na srečo nam ni treba stalno čutiti nekega občutja, da vemo, kaj čutimo do nekoga ali nečesa. Kadar nekoga ljubimo, to pa pomeni, da do njega čutimo ljubezen, si moramo to zapomniti, in pozneje, ko ljubezni ne čutimo, preprosto vemo, da to osebo ljubimo. Torej, ljubimo tudi takrat, kadar do druge osebe ne čutimo ljubezni. To pomeni, da ljubezni ne moremo reducirati zgolj na občutje ljubezni. Mati, ki ljubi svojega otroka, ve, da ga ljubi tudi, kadar je jezna zaradi kakega njegovega ravnanja. Ljubezen je torej nekaj, kar mora biti večje od samega občutja ljubezni. Ljubezen je hkrati tudi stališče ali odnos do neke osebe oziroma vedenje o tem, kaj do nje čutimo, ne glede, ali to čutimo prav tisti hip. Ravno to stališče je tisto, kar daje naši ljubezni do nekoga stabilnost in stanovitonost.

Ljubezen ima lastnost, da celi, ima sposobnost, da zaceli vse. Samo odprti moramo biti za ljubezen ...

Življenje ima dve osnovni komponenti, ki sta neizmerno luksuzni, a nimata cene v denarju. Se pravi, ne moreš ju kupiti, ampak se lahko samo trudiš, da bi ju pridobil. To sta ljubezen in resnica. In ko začneš razmišljati o teh dveh stvareh, se odpre mnogo razlag o vsem.

Nebo se je nenadoma stemnilo. Bog je dvignil roke. Edina milost, ki je ostala, je bilo ljubiti brez zadržkov tisti utrudljivi dan, ki ni obrodil nobenega sadu.

Ljubezen je sama po sebi enostavna. Ljudje smo jo napravili zapleteno. Zakaj? Ker nas nihče ni zares naučil ljubiti.

»Ker te ljubim dovolj, si zate želim srečo. Če torej misliš, da ti bo najin razhod pomagal pri tem, ga sprejmem. Ne morem ga razumeti, a te ne bom več skušal prepričati v nasprotno. In ko boš prenehala bežati pred sabo in zakrpala rane, ki so te prisilile, da nama pomahaš v slovo, boš verjetno postala oseba, kakršna si želiš biti. In če te bo to osrečilo, bom srečen zate.«

In v trenutku ji je postalo jasno: nikdar je ni bolela njuna ljubezen. Bolela jo je lastna preteklost, ki jo je v strahu, da bi se ponovila, projicirala na njun odnos.

Beseda upornik ni vezana zgolj na družbo in sistem. Biti upornik v pravem pomenu besede pomeni, da si upamo stati v vsej svoji veličini in biti ponosni na to, kar smo postali. Da ne nasedemo svetu, ki pravi, da smo vredni šele, ko nas družba (ali vsaj nek del nje) sprejme. Sprejemanje drugih ne sodi v isto enačbo z lastno vrednostjo. Drugi so zgolj to – drugi. Kdo pa se odločimo biti mi in do katere mere smo sposobni sprejeti sebe – to je tisto, kar napravi razliko med konformistom in upornikom. Odnos, ki ga ima človek do sebe – in posledično do sveta.

In bila sva. Velika. Mogočna. Zaljubljena. Pa ne na način, na katerega danes ljubijo mladi. Ni šlo za nekaj minljivega. Če bi, danes ne bi pisala besed, ki jih pišem. Kajti ko enkrat okusiš nekaj tako resničnega in se temu odrečeš, si kot vojak, ki se po bitki domov ne vrne več enak. Ljubezen spremeni človeka. Ga odpre. Pozdravi. Da, predvsem to. Le da jaz takrat še nisem verjela, da je to resnično mogoče. A se na napakah učimo. In slovo je bila moja. Ali pa ne. In to je ta prelepa dihotomija. Človek kot enkratno kontradiktorno bitje – navzven in vso pot skozi.

Ljubezen ne pozna borbe. Samo predajo.

Srečni konci so nam vedno na dosegu roke. Samo odpreti se jim moramo in verjeti vase ter v dejstvo, da si jih zaslužimo.

Ko globoko ljubiš, čutiš vse toliko bolj intenzivno – tudi žalost. Strah. Sram. Bolečino.

»Da se podrediš strahu zaradi ene nesrečne ljubezni, ki to sploh ni bila, je največja bedarija vseh časov.«

Imela sta se rada, v to ni bilo dvoma. Vendar ljubezen ni vedno to, kar si predstavljamo pod različico, kakršno nam proda svet.

Ego ne pozna predaje. Ljubezen pa v njej zasije.

Za en razsvetljen trenutek čiste radosti je verjela, da bi lahko drug drugega pozdravila, pri tem pa zanemarila eno največjih resnic – da mora človek najprej sam postati cel, preden lahko ljubezen, ki kakor popek požene iz te celosti, deli z drugimi.

»Tvoje rane so po vsem tem času še vedno precej sveže. In tudi to je v redu. Nekatere enostavno potrebujejo več časa in več ljubezni.«

Rožico je zelo enostavno ločiti od plevela, mar ne? Zakaj je potem misli, ki nas šibijo, težje ločiti od teh, ki nas hrabrijo? Ker nas nihče nikoli ni naučil, kaj v svojem bistvu pomeni biti sam sebi najboljši prijatelj in s tem največja ljubezen svojega življenja.

Odnos s samim seboj je vedno temelj vseh ostalih, v katere vstopimo. Če torej ne prepoznamo misli, s katerimi onesnažujemo svoj um in ustvarjamo meglico na poti, v katero še vedno dvomimo, potem ta osnovni temelj ni trden.

Ne, ljubezen, ki je gonilna sila sveta, ti ne bo pustila predolgo tavati v temi. Določene lekcije morajo biti osvojene. Sploh tiste, ki ti bodo v nadaljevanju preprečile lomiti srca drugih samo zato, ker svojega nikoli nisi zares pozdravil.

Ljubezen ne izbira. Ne moreš je imeti pod nadzorom in ne moreš je prisiliti, da se upočasni. Ko pride, imaš na voljo dvoje: ali jo sprejmeš in se začneš ob krilih, ki rastejo iz srčike tvojega srca, počutiti nepremagljivo, ali pa jo zavrneš. V slednjem primeru je tako, kot bi samega sebe ustrelil v nogo. Boleče in povsem nepotrebno.

Ljubezen ni nagrada. Ljubezen ni nekaj, kar dobiš, ko izpolniš določena pričakovanja. Ljubezen preprosto je. Ne sili v nič, hkrati pa sprejme vse in vsakogar. Ljubezen je nežnost, ki nas opomni, da je naša resnica veliko globlja od te, ki nam je bila predstavljena.

Nič ni črno in belo. Zato tudi nihče sam po sebi ni ne dober, ne slab. V vseh je del božanskega sija in v vseh tli peklenski ogenj. Od nas pa je odvisno, katerega bomo izbrali. Se bomo predali zaupanju in dobrobiti, ki nas na vsakem koraku usmerjata na pot ljubezni, ali bomo raje dolili olja na ogenj in k vragu poslali vse, čemur smo se tako dolgo želeli maščevati?

Ker je ljubezen povsod, kamor pogledaš – samo pripravljen jo moraš biti videti.

Jaz čutim ljubezen. Če ne bi bilo ljubezni, ne bi bila tam. Ljubezen je dejanje svobode. Svoboda je tudi zavedanje, da te ne more v duhu streti nobena zemeljska moč ... Na to se spomni, ko ti bo najtežje. Pogum, Primož.