Ljubezen Quotes

Treba je mnogo preprostih besed kakor: kruh, ljubezen, dobrota, da ne bi slepi v temi na križpotjih zašli s pravega pota.

Ljubezen je topilo za najtrše srce.

Piščal Neskončnega neprenehoma igra, njen zvok je čista ljubezen. Ko se ljubezen osvobodi spon, seže po resnici. Kako širno se razlega ta zven! Nima konca in nič mu ne stoji napoti. Podoba te melodije sije kakor milijone sonc. To brenkalo je brez primere- brenkalo, ki oddaja note resnice.

Vedno je potrebno najprej spoštovati čustveno očiščevanje. če ste čustveno zavrti in ne morete vedeti ali pa ne veste, kaj čutite, ali če ste tako učinkovito zavrli vaša čustva, da ste že brez njih, postajate negativna oseba in ustvarjate tudi fizično bolno telo. Če pa so vaša čustva čista, tedaj ne postajate čustveno negativni in postajate vedno lažji. To odpre vašo intuitivno pot in jasno lahko čutite ljubezen. Privede vaš bližje k brezpogojni ljubezni in postanete neškodljivi. Izboljša torej kakovost vaše frekvence, zato boste jasno in neovirano vodeni, ko bo to postal del vašega sistema.

Kadar človek ljubi, je ljubezen prevelika, da bi jo mogel obdržati vso v sebi samem; tedaj ljubezen izžareva proti ljubljenemu bitju, naleti v njem na ploskev, ki jo prestreže in odbije proti izhodišču, in ta odboj lastnih čustev imamo za ljubezen onega drugega bitja ter smo od nje vsi očarani, saj ne spoznamo, da izvira iz nas.

Ko se bojite, da je vaša sposobnost ljubiti ali biti ljubljen ogrožena, ko se bojite na primer, izraziti lastno ljubezen ali sprejeti ljubezen od drugega oziroma druge, doživljate fizično neugodje ali bolečino v predelu prsnega koša v bližini srca. Kar doživljate dobesedno kot srčno bolečino, je moč, ki odhaja skozi ta energetski center s strahom ali nezaupanjem.

Morda iščete družbo in toplino, na primer, toda če je vaš nezavedni namen zadržati ljudi v razdalji, boste doživljali izkušnjo ločitve in bolečine spet in spet, vse dokler ne boste razumeli, da jo ustvarjate vi sami. Na koncu se boste odločili, da boste ustvarjali skladnost in ljubezen. Izbrali boste, da boste k sebi privabljali tokove z najvišjo frekvenco, ki jih lahko nudi vsak položaj. Na koncu boste razumeli, da ljubezen zdravi vse in da vse, kar je samo ljubezen

Čustva so energetski tokovi z različnimi frekvencami. Čustva, o katerih mislimo, da so negativna- sovraštvo, zavist, prezir, strah -, imajo nižjo frekvenco in manj energije kot čustva, o katerih mislimo kot o pozitivnih - to so naklonjenost, radost, ljubezen in sočutje. Ko se odločite, da boste zamenjali energetski tok z nižjo frekvenco (npr. jezo)) s tokom z višjo frekvenco (odpuščanje), dvignete frekvenco svoje Luči. Ko se odločite, da boste pustili, da energetski tokovi z višjo frekvenco tečejo skozi vaš sistem, občutite več energije. Ko oseba obupuje, na primer, ali pa je vsa zaskrbljena, se počuti fizično izčrpano, ker se je spojila z energetskim tokom nižje frekvence. Oseba v tem položaju postane težka in pusta, medtem ko radostna oseba kar prekipeva od energije in se počuti vedro, ker po njenem sistemu teče višjefrekvenčni energetski tok.

Stiller jo je debelo gledal. »Tako torej gledaš name!« je rekla Julika. »Si pač naredil podobo o meni, to pač vidim, dokončno podobo za vselej, in konec. Drugače kot takšne, saj to čutim, me zdaj kratko in malo več ne moreš videti. Kajne?« Stiller si je prižgal cigareto. »Jaz sem v zadnjem času tudi o mnogočem premišljevala,« je rekla Julika in pihala snežne kristale s svoje odeje tudi zdaj, ko je govorila sama, »- v zapovedih ne stoji kar tako: ne smeš si ustvariti podobo! Vsaka podoba je greh. Tole je ravno nasprotno kot ljubezen, vidiš, kar zdajle počneš s takim govorjenjem. Ne vem, če to razumeš. Če takega človeka ljubiš, mu vendar pustiš odprto možnost in si kljub vsem spominom kratko in malo pripravljen čuditi se, zmerom znova se čuditi, kako je drugačen, kako različen in ne takšenle, ne dokončna podoba, kakršno si delaš ti o svoji Juliki. Lahko ti rečem samo to: ni tako. Vselej se z govorjenjem v kaj zapičiš – ne smeš si delati podobe o meni! To je vse, kar ti na to lahko rečem.

Dojela sem tudi, da je ljubezen do človeštva zelo nevarno čustvo, ker najpogosteje vodi v nasilno osrečevanje ljudi.

Ljubezen do pisanja – ljubezen, ki je že skorajda na meji norosti. Ohhh, ta opojni čutni občutek brezčasnosti, breztežnosti in popolne ekstaze. Neomejen občutek popolne predanosti in nevzdržni vrtinci čustev, ki te premetavajo kot orkan, da obnemogel obsediš predan zgodbi. A kljub temu, se vdano vračaš vsak dan k pisanju, kot da je to tvoj zrak, ki ga dihaš. Impulz, ki poganja tvoje srce.

Kako je ljubezen povezana s tvojim ujetništvom?" "Kdor želi odpustiti, mora ljubiti in mora biti ljubljen. Samo kdor odpusti, je lahko svoboden. Kdor odpusti, ni več ujetnik.

Tudi ljubezenskega odnosa se moramo naučiti. Zaradi strahu, sramu, prevelikih pričakovanj in drugih zaprek sem zamudil učno obdobje v mladosti, ...

Edda je zapela nekaj taktov, se zavrtela in segla po steklenici asbacha. "Na ljubezen, Adam, na ljubezen." Kozarca sta zazvenela, melodija, ki bo vedno delček domovine. "Na Anno. Na ljubezen." "Saj ne vem, ali me ima tudi ona rada." "Adam, pa kaj potem! Ti ljubiš. Če bi sama vedno čakala, da mi tisti drugi ljubezen vrača, koliko ljubezni bi se morala odpovedati! Ti ljubiš. Na ljubezen, Adam.

Ljubezen nam včasih želi narediti veliko uslugo; obrne nas z glavo navzdol in z nas strese vse, kar je nesmiselnega." ... Mila se mu medlo nasmehne. Hafiz, ja, vem zanj. Mila spregovori v tihi angleščini in se počasi obrne proti izhodu. To je tisti pesnik, ki pravi, da Sonce še nikoli ni reklo Zemlji, da mu - kljub vsej toploti in svetlobi, ki ji jo daje - kar koli dolguje...

Hotela sem nekoga, ki me bo vedno postavil na prvo mesto, ker bom tudi jaz zanj vedno storila enako. Želela sem si epsko ljubezen. Želela sem si delček legende Promenade src.

Ljubezen je najiskrenejša stvar srca, zato je o njej nesmiselno spraševati razum.

Da smo neizmerno pogumni vemo takrat, ko si dovolimo občutiti svojo ranljivost, to pa se ne more zgoditi, če nas ima sramota v krempljih. Enako velja za odtujenost, ki jo povzroča zaskrbljenost. Dve najmočnejši obliki medsebojni povezanosti sta ljubezen in pripadnost - in obe sta nespremenljivi potrebi moških, žensk in otrok. Med intervjuji sem spoznala, da obstaja le ena stvar, ki moške in ženske z globokim občutkom ljubezni in pripadnosti loči od tistih, ki ju občutijo stežka. To je prepričanje v lastno vrednost. Stvar je namreč preprosta in hkrati zapletena: če želimo ljubezen in pripadnost čutiti z vsem srcem, moramo verjeti, da smo vredni ljubezni in pripadnosti.

Sicer nisem vedela, ali je v življenju mogoče uspeti, niti kaj bi to lahko pomenilo. Toda vedela sem, da je življenje brez smeha, brez izbire in brez ljubezni zapravljeno.

Nebo se je nenadoma stemnilo. Bog je dvignil roke. Edina milost, ki je ostala, je bilo ljubiti brez zadržkov tisti utrudljivi dan, ki ni obrodil nobenega sadu.

Pomislil sem na strašno nekoristnost trpljenja. Ljubezen pušča za seboj svoje sadove - to so naslednji rodovi, ki prihajajo na svet, to je nadaljevanje človeštva. A trpljenje? Tako velik del človekovih izkušenj, bolečih in najhujših, mine brez sledov. Če bi izbrali energijo trpljenja, ki so jo tu oddajali milijoni ljudi, in jo spremenili v ustvarjalno silo, bi lahko iz našeg planeta naredili cvetoč vrt.

Doslej ni vedela, da lahko ljubezen izbruhne v obstoj kot teorija velikega poka in spremeni vse v tebi in vse v svetu. Nenadoma mu je verjela, da obstaja moznost zanj, zanju. Tako, kot je verjela v silo privlačnosti ali to, da je Zemlja okrogla.

Kjer je ljubezen, tam ni zahtev, pričakovanj ali odvisnosti: Ne zahtevam, da me osrečiš, ker moja sreča ne biva v tebi.

Prav mogoče je, da prav vprašanja, ki vprašujejo po ljubezni, jo merijo, tehtajo, brskajo po njej, jo preiskujejo in zaslišujejo, ljubezen hkrati že v zametku spodkopujejo. Nemara nas onemogoča za ljubezen prav dejstvo, da hočemo biti po vsej sili ljubljeni, se pravi, da od drugega nekaj zahtevamo (ljubezen), namesto da bi se mu približali brez vsakih zahtev in bi nam zadostovala zgolj njegova prisotnost?

Dandanašnji smo pravzaprav siromašni zavoljo prevelike množice podob in vtisov; razmrvili smo svojo ljubezen in se ji oddaljili. Naredili smo prav narobe od tega, kar delajo čebele; raztrosili smo cvetni prah nad milijon predmetov in kljub tihemu glasu, ki nam to zanika, zmeraj še upamo, da bomo nekoč imeli toliko časa na razpolago, da bomo spet napolnili svoj izpraznjeni panj.